SiNAPSA, sobota, 27. april 2024

eSiNAPSA

Spletna revija za znanstvenike, strokovnjake
in nevroznanstvene navdušence

Naslovnica Članki Intervjuji Mnenja Zdravje Korenine eSinapsa Številke RSS

Nevrologija, imunologija, psihiatrija …

Bojan Rojc

Kaj imajo skupnega nevrologija, imunologija in psihiatrija? Morda nič, morda veliko. Namen tega prispevka je osvetliti nekatera nova spoznanja na področju nevrologije, ki so tesno povezana s psihatrijo in imunologijo. V zadnjem desetletju beležimo velik napredek v razlaganju nastanka nekaterih nevroloških oziroma psihiatričnih bolezni, ki so posledica napak v delovanju imunskega sistema.

Prvi, ki je opisal sindrom, za katerega so značilni motnja kratkortočnega spomina, epileptični napadi ter psihiatrična simptomatika (npr. anksiozna motnja, depresija in panični napadi) je bil Corsellis leta 1968. Poimenoval ga je limbični encefalitis. V zadnjih letih smo po zaslugi nekaterih laboratorijev doživeli pravi razcvet pri opredeljevanju in poznavanju te bolezni. Danes vemo, da je klinična slika lahko drugačna od prvotno opisane in zajema tudi druge kognitivne funkcije, ali motnje spanja. Še pomembneje je, da se je poznavanje patofiziologije bolezni močno poglobilo in omogoča hitrejše prepoznavanje bolnikov ter v nekaterih primerih tudi izjemno učinkovito zdravljenje. Poglavitna nova znanja segajo predvsem na področje imunskih mehanizmov vezanih na vnetje osrednjega živčevja. Pomembno je bilo odkritje protiteles proti antigenom na celični membrani nevronov. Danes delimo limbične encefalitise na tiste, ki so povzročeni z onkonevralnimi antigeni (Hu, Ma, CV2/CRMP5) in so skoraj brez izjeme povezani z malignim obolenjem ter tiste povzročene s protitelesi proti membranskim antigenom (LGI1, AMPA, GABA-B). Ta delitev je izjemnega pomena, saj se skupini pomembno razlikujeta tudi glede prognoze in zdravljenja. Bolniki z limbičnim encefalitisom, ki ga povzročajo protitelesa proti membranskim antigenom, imajo pomembno več možnosti, da se jim stanje po ustrezni terapiji dobro popravi, kar je v prvi skupini le izjema. Za obe skupini velja, da sta hitra postavitev diagnoze in zdravljenje morebitnega malignega obolenja poglavitna.

Reference:

  • Graus, F., A. Saiz and J. Dalmau (2010). “Antibodies and neuronal autoimmune disorders of the CNS.” J Neurol 257(4): 509-517.
  • Grisold, W., B. Giometto, R. Vitaliani and S. Oberndorfer (2011). “Current approaches to the treatment of paraneoplastic encephalitis.” Ther Adv Neurol Disord 4(4): 237-248.
  • Lancaster, E. and J. Dalmau (2012). “Neuronal autoantigens—pathogenesis, associated disorders and antibody testing.” Nat Rev Neurol 8(7): 380-390.
  • Lancaster, E., E. Martinez-Hernandez and J. Dalmau (2011). “Encephalitis and antibodies to synaptic and neuronal cell surface proteins.” Neurology 77(2): 179-189.
  • Lee, R., C. Buckley, S. R. Irani and A. Vincent (2012). “Autoantibody testing in encephalopathies.” Pract Neurol 12(1): 4-13.
  • Rubio-Agusti, I., M. Salavert and L. Bataller (2013). “Limbic encephalitis and related cortical syndromes.” Curr Treat Options Neurol 15(2): 169-184.
  • Vincent, A., C. G. Bien, S. R. Irani and P. Waters (2011). “Autoantibodies associated with diseases of the CNS: new developments and future challenges.” The Lancet Neurology 10(8): 759-772.
  • Zuliani, L., F. Graus, B. Giometto, C. Bien and A. Vincent (2012). “Central nervous system neuronal surface antibody associated syndromes: review and guidelines for recognition.” J Neurol Neurosurg Psychiatry 83(6): 638-645.

asist. Bojan Rojc, dr.med.
Oddelek za interno medicino, nevrološka dejavnost,
Splošna bolnišnica Izola
Bojan.Rojc@upr.si